Moji spomini iz Št. Jošta

 

   Moja rojstna vas je Št. Jošt nad Vrhniko - sedaj jo imenujejo Šentjošt nad Horjulom. Obdana je od gričev in dolin, od zelenih gozdov in lepih sadovnjakov.
   Sredi vasi pa stojita kar dve cerkvi - ena je majhna in že zelo stara, okrog katere je pokopališče in je posvečene sv. Joštu - odtod ima vas ime. Druga, večja in novejša pa je posvečena sv. Janezu Evangelistu. Loči ju le cesta ob kateri stojita lepi košati lipi.
   Kar se spominjam je bilo življenje v vasi lepo in živahno, kljub trdemu kmečkemu delu. Imeli smo župnjišče - mežnarijo - šolo, pa tudi prosvetni dom z lepo dvorano. Hiše so bile okrog župnjišča, nekaj pa tudi po hribih in dolinah.
   Versko življenje je bilo temelj sleherne družine. Imeli smo Marijino družbo, opravljali prve petke in prve sobote - zato je lepo skrbel župnik Jože Nagode - a pozneje ob bolezni in starosti mu je prišel pomagat č.g. Jože Cvelbar, ki je versko življenje še bolj poživel. Imeli smo tudi orlovsko organizacijo: fantovski odsek in dekliški krožek - mladci in mladenke - tako, da smo večkrat nastopali po krajih s telovadnimi točkami. Radi pa smo tudi prepevali, pa tudi na oder postavili marsikatero igro.
   Spominjam se, ko sem bila še majhna nas je stara mama ob nedeljah po krščanskem nauku peljala na hrib za našo hišo in nam kazala slike iz debele knjige Sv. pisma in nam razlagala.O, kako smo jo radi poslušali. In pozneje, ko sem se kot študentka vračala domov na počitnice iz Ljubljane, sem opazovala kako je lepo življenje na kmetih. Bila sem vesela in srečna, saj sta prišla domov tudi moja dva brata, ki sta tudi študirala v Ljubljani. Vsi smo radi prepevali in bili srečni, da smo spet skupaj doma v naši družini.
   Ko pa so Nemci in Italijani zasedli Slovenijo, pa se je življenje v Št. Joštu popolnoma spremenilo. Začelo se je trpljenje slovenskega naroda.
To pa so izrabili komunisti, kateri so se že preje pripravljali za ta položaj. Pobijali so Nemci, pobijali so Italijani, a najhujši pa so bili naši rodni bratje Slovenci - komunisti- imenovali so se tudi partizani ali osvobodilna fronta. Komunistični agenti so skoraj vedno hodili ponoči po vaseh in priganjali ljudi na sestanke (mitinge), kjer so jim govorili, da je osvobodilna fronta edina rešitev za slovenski narod. Kmalu pa so že začeli pobijati verne in poštene ljudi, duhovnike, pa tudi cele družine in požigali domove. Ljudje pa so kmalu spoznali njihove cilje.
   Mi smo imeli gostilno, kamor so večkrat prisilili ljudi in jim govorili o osvobodilnem boju in o komunistični partiji. Ker pa se ni nihče vpisal v njihovo organizacijo, so že začeli z grožnjami, da bodo vse pobili. Zato so našo vas imeli zelo slabo zapisano.
   Prav blizu nas so potem pobili celo družino: očeta, mater in dva majhna otroka in požgali hišo. S tem so hoteli pokazati kaj znajo narediti. V Št. Joštu pa so se že začeli zbirati na skrivaj možje in fantje, da se postavijo v bran tem morilcem.
   Spominjam se večera, ko so prišli komunisti k nam v hišo, uklenili ata in brata, ju pretepeli in spraševali kje imata spravljeno orožje za belo gardo. Ker nista nič povedala, so ju odpeljali - mama in mi otroci smo jokali, oni pa so nam grozili, da nas bodo vse pobili. Čez nekaj dni sta prišla vsa krvava in pretepena domov.
   Sosedovi šiviliji Franci je umrla mama. Prosila je našo mamo, da bi šel vsak večer eden od otrok spat k njej, ker jo je bilo strah biti sama. Ta večer pa je mama mene poslala k njej. Komaj sem zaspala je že nekdo trkal na vrata in upil: "Brž odprite, če ne bom streljal". Hitro sem vstala in šla odpirat vrata. Ko odprem mi takoj nastavi revolver na čelo in mi reče: "Vem čigava si, zdaj govori po pravici če ne te ustrelim. Spraševal me je, kje ima moj oče spravljeno orožje za belo gardo. Ko sem trdila, da jaz nič ne vem - saj res mi otroci nismo nič vedeli za orožje in ne o beli gardi- mi je verjel, a mi je zabičal, da če komu povem, da me je on spraševal, pride drugi večer in me ubije. Še sedaj se dobro spominjam kako sem se tresla. Imela sem 13 let in tisto noč nisem zatisnila oči in sem se bala in  jokala.
   Drugo jutro sem šla domov, pa mi pravi mama:"Sinoči pa so spet hodili partizani", jaz pa sem rekla, da jih nisem nič slišala. Še lastni materi se nisem upala povedati kaj sem jaz doživela tisto noč. Partizani pa so skoraj vsako noč hodili po hišah in kradli.
   Moj oče in  bratje pa so se že na skrivnem shajali z drugimi možmi in fanti in se pripravljali kako bodo nastopili proti partizanom, a zato je vedela le mama. Zbiralo se je 35 mož in fantov; imeli so že tudi nekaj orožja in tako ustanovili prvo vaško stražo, 17, julija 1942. Pri belem dnevu so prikorakali v vas, se naselili v šoli in župnjišču. Vodil jih je izvežban fant Kompare Igor iz Ljubljane. Zveeli so, da jih bodo napadli partizani, zato so se dobro pripravili.Komaj po enem tednu ustanovitve Vaške straže, so napadli vas.
   Cel večer, od 11. ure dalje, so streljali, da je bila groza.Zažgali so vsa poslopja okrog župnjišča. Vse je gorelo. Tudi pri nas so zažgali kozolec - hlev z živino, ki je mukala, rjovela in se trgala v ognju. Tudi v gostilniško sobo so nanesli drva in dračja, polili z bencinom in zažgali. Mi pa smo bili zaklenjeni v kašči s staro mamo, saj smo bili prepričani, da bomo tudi mi zgoreli. Zunaj pa je bila prava vojska. Gostilniška soba pa je bila vsa zaprta in ni bilo zraka. Zgorelo je le dračje, miza in stoli, a naprej ni gorelo. Prav Marija nas je rešila, saj smo jo s tako gorečnostjo prosili pomoči.
   Ko pa se je začelo daniti, so partizani pobrali svoje ranjence in mrtve, le enega so pustili v pšenici za šolo. Našim možem in fantom pa je pošlo skoraj vse strelivo, a ostali so vsi živi in zdravi. Partizanom ni uspelo do zmage ne zdaj pa tudi ne pozneje, ko so spet hoteli zavzeti Št. Jošt in uničiti Vaško stražo.
   Vaška straža v Št. Joštu, se je hrabro držala in po njenem zgledu so se začele ustanavljati Vaške straže še po drugih vaseh in tako po vsej Sloveniji. Z leti pa so se združile v "Slovensko domobranstvo".
   Leta 1945. pa smo bili izdani. Morali smo zapustiti domovino in iti na Koroško. Tudi moji starši in mi otroci smo morali zapustiti ljubi dom.
   Mesec maj in junij bosta zapisana v zgodovini kot meseca velike slovenake tragedije.
   Velika procesija ljudi z vozovi, pa tudi naša domobranska vojska, se je vila proti Vetrinju na Koroško in postavila šotore na vetrinjskem polju. Še vedno so prepevali lepe domobranske pesmi, nič hudega sluteč.
   Prišli pa so tovornjaki in začeli nalagati domobrance, rekoč da jih peljejo v Italijo, a v resnici so jih vozili nazaj v Slovenijo, prav komunistom v roke. Strašno so jih mučili in pobili. Slovenska zemlja je vsa prepojena s krvjo naših domobrancev. Tudi naši Št. Joški domobranci so med njimi in tudi moji štirje bratje. Njih grobove ne poznamo, a nosimo jih v svojih srcih kot najdražji zaklad.
   Domobranci so naši pravi mučenci, saj so se borili za Boga, narod in domovino!
   Mi pa smo potovali po raznih taboriščih s solzami v očeh in z gorečo molitvijo k Bogu, naj nam On pomaga, da bomo vdano prenašali to trpljenje: grozno bolečino naših staršev, bratov, sester in sorodnikov.
  Nekako po treh letih pa smo prišli v Argentino z živo zavestjo, da naše domobrance ne bomo nikdar pozabili. Spomin nanje pa mora ostati živ še dolgo, dolgo v bodočih rodovih!
                           Slava jim!